Zgodovinski razgled

o naši župniji

Zgodovinski pogled na našo faro pokojnega župnika Štefana Singerja (© 24.07.1937) (+ Štefan Singer je umrl v času nacionalsocializma v nekem taborišču; gostujoči prispevek smo prevzeli iz njegove knjige „Kultur- und Kirchengeschichte des Jauntales – Dekanat Eberndorf” (izdano v samozaložbi). Pripomba: Tu smo izpustili točki 4 in 5 – seznam dušnih pastirjev zaradi boljše preglednosti. Deloma smo izpustili tudi sezname lastninskih okoliščin in duhovniških dohodkov, da tako ne bi presegli okvirja domače strani.

 

Župnija Žitara vas

 

1. Dotacija in dušna oskrba

Poleg peterih drugih far v Podjuni je bila izvirno tudi fara Žitara vas podružnica stare materinske fare Dobrla vas, katere ustanovitev sega še v 9. stoletje. Ta prafara je bila nekoč največja na Koroškem; segala je namreč od Drave čez Jezersko in od Št. Vida v Podjuni do Globasnice.

Prazgodovina fare Žitara vas je tako najtesneje povezana z zgodovino fare Dobrla vas. Po prihodu avguštinskih kornih gospodov v Dobrlo vas v letu 1106, so ti prevzeli dušno pastirstvo za celotno območje, ki so ga vodili iz Dobrle vasi. A že v 15. stoletju je neki kanonik imel svoj sedež v Žitari vasi in drugi na Rebrci. Imel pa je le položaj vikarja in ga je prošt lahko po mili volji odpoklical.

Tudi gospodarske razmere so zahtevale sedež posebnega vikarja v Žitari vasi; saj je imela fara Žitara vas zdaj še eno cerkveno nadarbino z 12 ½ ha njiv, 17 ½ ha gozda in 10 ha travnikov. Farna cerkev v Žitari vasi je imela s podložniki 7 posesti, 2 ½ polposesti, 2 ½ koč, katerih skupne obveznosti so znašale leta 1824 na leto 68 Fl. Po urbariju iz leta 1614 so plačevali kočarji (7) vsak po 1 Fl, in sicer: Adam Amath, Grisl, Lambrecht Kotschur, Clemen Rueben, Andrä Scorianz, Adam Wieltschnigg, Lipusch Galschnigkh (za tlako 2 Fl), Martin Lipusch Matschnigg je plačal najemnine 50 krajcerjev, Grisl za skupno pašo po 1 funt voska.

 

Slika: stara ljudska šola, kostnica, cerkev in župnišče (od desne do leve)

2. Kostnica, krstilni kamen, župnija

Na pokopališču v Žitari vasi imamo kostnico iz poznoromanskega obdobja, iz česar je mogoče sklepati, da je obstajalo pokopališče v Žitari vasi že v 14. stoletju. Sedanji krstilni kamen je prav tako že iz 15. stoletja. Lastno pokopališče in lastnni krstilni kamen pričujeta za samostojnost kake fare. In dejansko je v listini iz leta 1466 imenovan župnik za Žitaro vas po imenu „Magister Christianus plebanus”.

Kot samostojni župniki pa so še vedno ostajali tudi korni gospodje, se pravi redovni duhovniki, in njihova zapuščina je pripadala samostanu. (Tako odločba kneza Ernsta Železnega iz leta 1408). Samostan pa je moral za to po smrti vsakega župnika knežjemu oskrbniku v Pliberku izplačati funt dunajskih grošev ali zimski plašč in dva para obloženih čevljev.

Ker pa pod leta 1408 navedeno samostojno faro Žitara vas to ni razvidno, je morala biti vzpostavljena šele po tistem letu. Fara pa ni imela vedno enakega obsega, saj je v 17. in 18. stoletju sedanja fara Št. Lipš spadala kot podružnica k Žitari vasi.

3. Farna cerkev v Žitari vasi in njena pregradnja

Cerkev stoji na nižjem, z zidovi utrjenem griču, ki so ga Turki, ki so tam postavili svoj tabor, v drugi polovici 15. stoletja brez uspeha oblegali. Okoli cerkve je pokopališče. Na južni strani cerkve stoji okrogla kostnica poznoromanskega sloga, torej že iz 14. stoletja. V spodnjem delu so hranili kosti umrlih, v zgodnjem pa je bila kapela, posvečena nadangelu Mihaelu.

Zdaj služi kostnica kot mrtvašnica. Prejšnji, manjši oltar, ki izvira iz leta 1711, je že dolgo ležal porušen na tleh. Oltarni mojster Campidell pa ga je zdaj restavriral skupaj s pripadajočimi podobami nadangela Mihaela, sv. Sebastjana in sv. Rohusa za 500 S. Oltar so potem, ker v novi duhovniški hiši v Celovcu ni našel uporabe, postavili v Kapli v Rožu. (Menda je zdaj v škofijskemu muzeju) Cerkev, ki so ji na zahodni strani dogradili drugi stolp, ima 12 m dolgo, s sodastim lesenim stropom pokrito ladjo, ki ji je priključen 9 m dolg gotski prezbiterij. Pozneje so na severni strani ladjo povečali za 7 m dolžine in 3 m širine, na južni strani pa so dozidali zakristijo. Na prvi pogled bi lahko rekli, da cerkev ni bila zgrajena v enem mahu.

Iz leta 1154, ko je bila kapela sv. Helene prvikrat imenovana, izvira samo srednja ladja, ki je imela ploskovit lesen strop. V 15. stoletju so odstranili polkrožno apsido in uredili sedanji prezbiterij s podpornimi stebri, služniki in rebri. Leonhard I. Pewerl (1508-1536), lavantinski škof, je 16. avgusta 1515 posvetil prezbiterij, ladjo in oba oltarja. Leta 1600, ko še postal Št. Lipš znova podružnica, je bila cerkev za tako povečan cerkveni obisk premajhna in sta tako nastali obe stranski ladji. Vmesni prostori so bili odstranjeni in nadomeščeni s stebri.

Nazadnje so namesto prejšnjega ostrešja postavili nov stolp. Ta nosi letnico 1690 (glej fotografijo v galeriji). Zidanje stolpa pa je potekalo prepočasi, zaradi česar se je dve leti nato vizitator strogo zavzel za delo. Stolp pa so tako pomanjkljivo zazidali, da se je 13. julija 1664 zrušil in pri tem zdrobil še cerkveni obok. Leta 1688 so nato sezidali sedanji stolp. Pevski kor so sezidali po nalogu vizitatorja v letu 1711. Zakristijo so prizidali leta 1700 na severni strani. Zaradi premočne vlage v zidovih je vizitator odredil, da je treba postaviti novo zakristijo na južni strani, dotedanjo pa uporabljati za kapelo.

6. Oltarji

Oltarni podstavki so iz lesa v baročnem stilu. Ker je vizitator leta 1749 odredil, da je treba podstavek glavnega oltarja poslikati oz. pozlatiti, lahko iz tega sklepamo, da je bil tedaj še povsem nov. Kip sv. Helene je 1,50 m visok, poleg nje je križ s tremi žeblji. Okoli nje stojijo sohe sv. Katarine, Margarete, sv. Blaža in Erazma. Zgoraj je podoba Marijinega vnebovzetja. Tabernakelj je nov.

Na epistularni strani stoji Marijin oltar. Čas pridobitve in darovalca najdemo v spominski knjigi: „V čast veličastni devici in božji materi je ta oltar dal narediti in poslikati najdražji gospod Mathias Miglauz in Marianna, njegova soproga. Tako anno 1686.” Marija drži otroka Jezusa za desno roko. Poleg nje so sohe sv. Janeza Nepomuka (iz poznejšega časa), Franca Ksaverija, Joahima z lopato in Ane z Marijo in Jezusom. V predeli stoji soha sv. Jakoba, nad podstavkom sv. Jožef z otrokom Jezusom.

V južni stranski ladji je oltar Marije sedem žalosti. Vizitator je izdal leta 1708 dovoljenje, da so odstranili zid med glavno in stransko ladjo za postavitev tega oltarja. Oltarna miza je iz rdečega marmorja iz Žitare vasi, na njem je letnica 1721. Postavlil ga je generalni vikar Zeball, kakor pravi napis: Errexerat hoc altare A. R. nobilis et Excellens D. Casparus Aloisius Zeball SS. Theologiae Baccalaureus valli Junonis Vicarius Generalis Recorderis Ri. Di. Gregorii Guetz Eberndorfensis et Zitterstorfensis Vicarii. Pod praznim križem stoji Marijina soha v naravni velikosti z razširjenimi rokami. V oltarni niši leži Kristusovo truplo, poleg Marije klečita sv. Dominik in sv. Klara, zunaj stebrov pa stojita sv. Veronika in Marija Magdalena. V medaljonih so upodobljene skrivnosti svetega rožnega venca. Nad podstavkom je prazen križ, poleg njega angel z mučilnimi orodji. V letu 1717 so ustanovili bratovščino Marije sedem žalosti.

Oltar na vzhodni strani severne stranske ladje je bil urejen na začetku 18. stoletja, ko so ravno prestavili zakristijo. Oltarna podoba predstavlja sv. Barbaro s kelihom, zunaj stebrov pa stojita sohi sv. Apolonije in Agnes, na stropu je podoba sv. Dizme z napisom: Memento mei Domine! (Gospod, spomni se me!) [Podoba je zdaj v župnišču in jo je mogoče videti od zunaj skozi okno.]

Na severni steni te stranske ladje stoji oltar sv. Osvalda. Izvira iz prve polovice 18. stoletja, je okrašen s trakovi in akantovim listom. Na sredini je soha sv. Osvalda, ob straneh pa sohi sv. Krištofa in dominikanca Petra Veronskega, čigar glava je preklana s sabljo. V oltarni niši leži truplo sv. Franca Ksaverija, ki je bil razglašen za svetnika leta 1623. Najbrž so postavili ta oltar ob obhajanju stoletnice te razglasitve jezuiti iz Dobrle vasi.

Opomba: Po informacijah g. Jožefa Starza je za oltarjem svetega Osvalda na steni freska Fatimske Madonne.

7. Zvonovi

V stolpu sta še dva stara zvonova; druga dva sta bila nabavljena po svetovni vojni (1923). Najstarejši zvon 80 x 66 izvira iz prve polovice 15. stoletja in je v njem v gotski pisavi izpisano: O rex gloriae veni cum pace. Ioannes, Lucas, Marcus, Matthäus. Drugi zvon 43 x 37 nosi letnico 1539 in napis: Inter natos mulierem non surrexit maior Ioanne Paptista. (Med iz žene rojenimi ni bil nobeden večji od Janeza Krstnika.)

 

Toliko zgodovinski pregled.